Zgodba se je pričela, ko smo se pri pouku pogovarjali o načrtih, kako bomo naredili robota in odšli na tekmovanja. Za nas je bila to kar vzpodbuda in bili smo zelo navdušeni. Sprva smo pripravili ohišje, spoznali delovanje posameznih vezij ter se podučili, kako napisati progam ter kako ta deluje.

Čas je tekel in tekmovanja so se približevala. Najprej je bilo tekmovanje v Velenju – RoboFEST. Tukaj mi je na testnih vožnjah kazalo dobro, vendar sem v glavni vožnji imel težave. Sledilo je tekmovanje v Novi Gorici – RoboMIŠ. Tam sem se zavedal, da se mi lahko pripeti enako kot v Velenju. Nisem se vdal ter do konca vztrajal in parametriral senzorje na mobilnem robotu. In res se mi je v popravljalni vožnji posrečilo in tako je robot prevozil celoten poligon. Bil sem zelo srečen in ponosen, saj se mi je moj trud poplačal.

Zadnje tekmovanje in s tem tudi finale Slovenske robotske lige je bilo 14. maja v Mariboru. Zavedal sem se, da bo huda konkurenca. Profesor mi je na začetku tekmovanj dejal, da se šteje tudi skupni seštevek. Moje edina misel je bila, da  moram prevoziti celoten poligon. Prva vožnja je bila slaba, vendar ko sem parametriral in prestavljal senzorje, sem iznašel zmagovalno kombinacijo. Kljub temu, da se mi je robot vmes poškodoval, je vožnjo izpeljal od začetka do konca. Vedel sem, da sem naredil, kar je bilo v moji moči in tako končal tekmovanje RoboT na sedmem mestu.

Ko so podeljevali nagrade, sem si rekel, da če sem prišel do konca labirinta, je že to moja nagrada, medtem pa sem slišal svoje ime, da sem v skupnem seštevku Slovenske robotske lige zasedel 2. mesto.  Veselje v meni je prekipevalo, saj si na začetku tega nisem predstavljal. To pomeni, da se je se moje trdo delo poplačalo z rezultatom.

Žan Rebernik, 3. ET
Elektro in računalniška šola